Radio Študent, 6. januar 2015 ― V zadnjih dvajsetih letih je pojav spomina postal fokus številnih kulturnih raziskav, kar je povzročilo znatno produkcijo vednosti na to temo. Čeprav se je diskurz o spominu afirmiral v obdobju dekolonizacije in novih družbenih gibanj, ko je prišlo do iskanja alternativnih in revizionističnih zgodovin, je do obrata prišlo v osemdesetih, ko se je interes obrnil k zgodovini druge svetovne vojne, predvsem k holokavstu. Konec koncev pa je po opustitvi komunističnega projekta v državah Vzhodne Evrope zaradi ustvarjanja identitete diskurz o spominu dobil pomembnejšo vlogo tudi za te države. Tema spomina in zgodovine se je znašla tudi v središču mednarodne razstave Mundus vadit retro oziroma Preteklost zre v prihodnost, odprte v Kibla portalu v Mariboru. Po mnenju kustosov Aleksandre Kostič in Žiga Dobnikarja razstava "odpira, remapira in rekontekstualizira spomin ter zgodovino, na katerih utemeljujemo sedanjost in prihodnost." S predstavitvijo del 40 avtorjev in avtoric zelo različnih senzibilitet in poetik razstava sooča aktivistične, feministične, intimne, mitološke, fantastične in estetske umetniške strategije. Tak pristop problem preteklosti, spomina in identitete fragmentira v pluralizem vsebin. Kljub temu pa kustosi razstavljena dela vidijo kot premišljeno angažirana in pogosto subverzivna, potopljena v kulturno-politični konglomerat sedanjosti in preteklosti. Razmerje sodobnosti in preteklosti je še posebej zanimivo, ker na koncu sedanjost proizvaja preteklost. Po Borisu Budenu je preteklost posthistorična kategorija, ki se ji danes ne moremo več izogniti; tiče se vseh in vsepovsod, zato se z njo ne ukvarja več izključno zgodovinar. Vseprisotna preteklost je postala bolj aktualna kot sedanjost in bolj negotova od prihodnosti, saj se od vsakogar zahteva, da o njej sodi, da se je spominja na svoj način, jo razume in jo ponovno ustvarja. Zato se lahko množica del bere s ključem, da vsak ustvari svojo lastno različico preteklosti. Na primer Marcel Mališ